Clement Moore je leta 1822 napisal pesem, ki govori o obisku svetega Nikolaja. Pesnitev je predstavila in popularizirala številne Božičkove ključne lastnosti – predvsem to, da je vozil sani, ki jih je vodilo “osem drobnih severnih jelenov”.
Ena izmed Božičkovih ključnih lastnosti pa je tudi bela brada! Pri nas imate veliko izbiro različnih brad od božičkovih do dedka mraza.
Pesmica
Bila je noč pred božičem, ko je bila vsa hiša
Nobeno bitje se ni zganilo, tudi miš ne;
Nogavice so skrbno obesili k dimniku,
V upanju, da bo sv. Miklavž kmalu tam;
Otroci so bili ugnezdeni vsi v svojih posteljah;
Medtem ko so jim v glavah plesale vizije sladkornih sliv;
In mama v ruti, jaz pa v kapici,
Ravnokar smo si umirili možgane za dolg zimski spanec,
Ko je zunaj na travniku nastal tak hrup,
Skočil sem s postelje, da bi videl, kaj je narobe.
Proč do okna sem odletel kot blisk,
Odprl polkna in vrgel krilo.
Luna na prsih novozapadlega snega,
Dala sijaj poldneva predmetom spodaj,
Ko se je to, kar se je mojim začudenim očem res pokazalo,
Toda miniaturne sani in osem drobnih severnih jelenov,
Z majhnim starim voznikom, tako živahnim in hitrim,
V trenutku sem vedel, da mora biti sv. Nik.
Hitrejši od orlov, njegovi tekači so prišli,
In žvižgal je in kričal in jih klical po imenu:
“Zdaj, Dasher! zdaj, Dancer! zdaj Prancer in Vixen!
Naprej, Comet! naprej, Kupid! naprej, Donner in Blitzen!
Na vrh verande! do vrha stene!
Zdaj pa pobegni! pobegni! pobegni vsi!”
Kot listi, ki pred poletom divjega orkana,
Ko naletijo na oviro, vzpenjajo v nebo;
Tako so leteli do strehe hiše
S polnimi sanmi igrač in Miklavžem tudi…
In potem sem v hipu zaslišal na strehi
Poskok in udarjanje vsakega majhnega kopita.
Ko sem risal v glavi in se obračal,
Po dimniku je prišel sveti Miklavž z zavezo.
Oblečen je bil ves v krzno, od glave do nog,
In njegova oblačila so bila vsa umazana od pepela in saj;
Šop igrač, ki jih je vrgel na hrbet,
In izgledal je kot krošnjar, ki pravkar odpira svoj paket.
Njegove oči — kako so se lesketale! njegove jamice, kako veselo!
Njegova lica so bila kakor vrtnice, nos kakor češnja!
Njegova smešna majhna usta so bila napeta kot lok,
In brada na njegovi bradi je bila bela kakor sneg;
Krn cevi, ki ga je močno držal v zobeh,
In dim, ovil mu je glavo kakor venec;
Imel je širok obraz in majhen okrogel trebuh
Ta se je tresel, ko se je smejal, kot skleda, polna želeja.
Bil je debel in debelušen, prav vesel stari škratek,
In smejal sem se, ko sem ga videl, navkljub sebi;
Pomežik z očmi in zasuk glave
Kmalu mi je dal vedeti, da se nimam česa bati;
Ni spregovoril niti besede, ampak se je takoj lotil svojega dela.
In napolnil vse nogavice; nato s sunkom obrnil,
In položi prst na nos,
In pokimal, se dvignil po dimniku;
Skočil je do svojih sani, svoji ekipi je zažvižgal,
In vsi so odleteli kot osat.
Toda slišal sem ga vzklikniti, preden se je odpeljal izpred oči –
“Vesel božič vsem in lahko noč vsem!”
Nobeno bitje se ni zganilo, tudi miš ne;
Nogavice so skrbno obesili k dimniku,
V upanju, da bo sv. Miklavž kmalu tam;
Otroci so bili ugnezdeni vsi v svojih posteljah;
Medtem ko so jim v glavah plesale vizije sladkornih sliv;
In mama v ruti, jaz pa v kapici,
Ravnokar smo si umirili možgane za dolg zimski spanec,
Ko je zunaj na travniku nastal tak hrup,
Skočil sem s postelje, da bi videl, kaj je narobe.
Proč do okna sem odletel kot blisk,
Odprl polkna in vrgel krilo.
Luna na prsih novozapadlega snega,
Dala sijaj poldneva predmetom spodaj,
Ko se je to, kar se je mojim začudenim očem res pokazalo,
Toda miniaturne sani in osem drobnih severnih jelenov,
Z majhnim starim voznikom, tako živahnim in hitrim,
V trenutku sem vedel, da mora biti sv. Nik.
Hitrejši od orlov, njegovi tekači so prišli,
In žvižgal je in kričal in jih klical po imenu:
“Zdaj, Dasher! zdaj, Dancer! zdaj Prancer in Vixen!
Naprej, Comet! naprej, Kupid! naprej, Donner in Blitzen!
Na vrh verande! do vrha stene!
Zdaj pa pobegni! pobegni! pobegni vsi!”
Kot listi, ki pred poletom divjega orkana,
Ko naletijo na oviro, vzpenjajo v nebo;
Tako so leteli do strehe hiše
S polnimi sanmi igrač in Miklavžem tudi…
In potem sem v hipu zaslišal na strehi
Poskok in udarjanje vsakega majhnega kopita.
Ko sem risal v glavi in se obračal,
Po dimniku je prišel sveti Miklavž z zavezo.
Oblečen je bil ves v krzno, od glave do nog,
In njegova oblačila so bila vsa umazana od pepela in saj;
Šop igrač, ki jih je vrgel na hrbet,
In izgledal je kot krošnjar, ki pravkar odpira svoj paket.
Njegove oči — kako so se lesketale! njegove jamice, kako veselo!
Njegova lica so bila kakor vrtnice, nos kakor češnja!
Njegova smešna majhna usta so bila napeta kot lok,
In brada na njegovi bradi je bila bela kakor sneg;
Krn cevi, ki ga je močno držal v zobeh,
In dim, ovil mu je glavo kakor venec;
Imel je širok obraz in majhen okrogel trebuh
Ta se je tresel, ko se je smejal, kot skleda, polna želeja.
Bil je debel in debelušen, prav vesel stari škratek,
In smejal sem se, ko sem ga videl, navkljub sebi;
Pomežik z očmi in zasuk glave
Kmalu mi je dal vedeti, da se nimam česa bati;
Ni spregovoril niti besede, ampak se je takoj lotil svojega dela.
In napolnil vse nogavice; nato s sunkom obrnil,
In položi prst na nos,
In pokimal, se dvignil po dimniku;
Skočil je do svojih sani, svoji ekipi je zažvižgal,
In vsi so odleteli kot osat.
Toda slišal sem ga vzklikniti, preden se je odpeljal izpred oči –
“Vesel božič vsem in lahko noč vsem!”
Povzetek iz strani https://www.poetryfoundation.org/poems/43171/a-visit-from-st-nicholas